Treking po štajersko

Status: SKU: treking-po-stajersko

Naporni pohod po naravi se vije tako kot se je pletla zgodovina od nadvojvode Janeza, ki je štajersko zeljo oplemenitil z ljubeznijo do nje in strastjo do vino, pa vse do tragedij druge svetovne vojne.
A klub temu žari v vseh krasoti pohorske narave, ki se izlije v stremljenja mladega rodu k pridelavi odličnih vin, vrhunske hrane in tradicije, ki je polna duha domačnosti in klenosti štajerskih ljudi.

480,00

Količina:
Cene so na osebo

Opis

TRAJANJE: 4 dni (3 nočitve)

Cena vključuje vse stroške organizacije, nočitev, prehrane, prevoza in vodnikov, kot tudi vse vstopnine in dodatne stroške na poti.

VODNIK: da

PROGRAM:

1. DAN

8:00

Zbor v Mariboru, na avtobusni postaji in vožnja do namestitev v izbrane hotele Pohorje resort (v tem delu možen lasten prevoz)

10.00

Zbor pod pohorsko vzpenjačo in srečanje v vodnikom ter predstavitev trekinga.

10.30 – 13.30

Pohod na Pečke s postankom na Meranovem. Predstavitev zgodovine kraja in uživanje v lokalno pridelanih jedeh in odličnem vinu. Preden se odpravimo naprej bomo razumeli stavek Nadvojvode Janeza: »…bog obvarji to božansko deželo, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi…«

Nadvojvoda Janez, rojen 20. januarja 1782 v palači Pitti v Firencah, je med svojimi mnogimi novostmi posebej skrbno negoval tudi svoj odnos do vinogradništva. Za središče, kjer bi trte iz Porenja poskusno uvajali, je izbral pobočja v okolici Peker in Limbuša, kjer je leta 1822 kupil posestvo, zdaj znano pod imenom Meranovo. Leta 1823 so začeli v Pekrah saditi nove trte, izjemen uspeh tega prenosa pa se je pokazal že ob prvi trgatvi leta 1826, ki se je je nadvojvoda Janez osebno udeležil, potem pa tam tudi pogosto bival. Vinogradi so postali tako ugledni in znani, da je bila na Meranovem leta 1832 ustanovljena vinogradniška šola, ki se ji je pozneje priključil še sklad za nagrajevanje viničarjev. Nadvojvoda Janez je umrl v Gradcu, 11. maja 1859, bil tam pokopan, deset let pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na grad Schenna na Južnem Tirolskem, danes v Italiji. Južna Štajerska se je Janezu spominsko oddolžila leta 1883 s spomenikom v mariboru, ki pa so ga leta 1918 odtstranili iz mestnega parka in je zdaj v Pokrajinskem muzeju, vendar njegova kopija od nedavna krasi Meranovo

Pečke so lahko dostopen vrh, ki se nahaja severno od glavnega grebena Pohorja. Razgled je zaradi dreves omejen, lepo pa se vidi del Maribora in Kozjaka, na drugi strani, ob lepem vremenu tudi Koralpe / Golica v Avstriji. Na vrhu je lovska koča z mizami, klopmi in igrali za otroke.

14.30 – 16.30

Od Pečk se odpravimo proti Bolfenku.

Ime Bolfenk izhaja iz nemškega imena Wolfgang. To ime razlagajo kot zloženko iz starovisokonemških besed wolf v pomenu besede »volk« in gangan »iti«
Cerkev sv. Bolfenka na Pohorju je cerkev iz konca 15. stoletja. Zavetnik sveti Bolfenk je dal ime tudi kraju, na katerem se nahaja, saj se imenuje Bolfenk.
Cerkev je bila sprva poznogotska s križnorebrasto obokanim prezbiterijem in ravno stropno ladjo, a je propadla ob koncu 18. stoletja in se hitro spremenila v razvalino. Ta služi že od konca 19. stoletja kot planinska postojanka. Na Ciglencah nad Bolfenkom stoji na vrhu gorskega hrbta v višini 1146 metrov razgledni stolp, eden prvih svoje vrste pri nas, ki nam nudi sijajen razgled preko Kobanskega in Slovenskih goric do Golice in Prekmurja. Bolfenk je bil v 18. stoletju znana božja pot. Približno na polovici poti med Bolfenkom in Arehom stoji pod glavnim pohorskim slemenom Mariborska koča, poleg Ruške najstarejša na Pohorju. Enako kot razgledni stolp nad Bolfenkom jo je postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Ko je leta 1921 prešla v roke slovenskega planinskega društva, je bila obnovljena in povečana.

Cerkev sv. Bolfenka na Pohorju je doživela skozi stoletja mnogo sprememb. V njeni neposredni bližini je tekla ob gorskem hrbtu že prazgodovinska pot, kar dokazujejo gomile, poštelski okopi, pohorska livarna in druge najdbe vse do sv. Areha.
Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1501 na mestu, kjer je pred tem zelo verjetno že stala manjša kapela. Prvi pisni dokumenti o začetku gradnje objekta na tem mestu sodijo namreč v leto 1291. Cerkev je zgradil Wolfgang Herzenskraft Limbuški v takrat značilnem nemškem poznogotskem stilu.

Po reformah Jožefa II. leta 1785 je bila opuščena, del notranje opreme pa prenesen v okoliške cerkve. Leta 1856, ko je bila zgradba že v zelo slabem stanju, je postala last takratnega mariborskega župana in notarja Otmarja Reiserja. Ta jo je pričel pet let zatem prenavljati. Na severno steno stolpa so namestili razgledni balkon, mostovž, ki je bil pred tem del tedanje kavarne Pix v Mariboru.
S prenovo je nadaljeval Otmar Reiser ml., ki je zgradbo podedoval. Na prenovljeno streho stolpa je namestil pozlačeni glavic s križem, ki ga je blagoslovil takratni škof Anton Martin Slomšek. Leta 1878 je v stavbi uredil stanovanje za logarja in šest sob za planince z vpisno knjigo. Zato lahko Bolfenk štejemo za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju, ki je beležila 600 do 1000 obiskovalcev letno.Požar je 29. marca 1950 stavbo uničil. Leta 1971 so delavci zavoda za spomeniško varstvo pričeli z obnovo Bolfenka. Intenzivneje je sanacijo nadaljevala leta 1991 lastnica objekta, Mestna občina Maribor. Obnova je bila zaključena in svečana otvoritev se je zgodila 29. marca leta 2000, natanko 50 let, odkar je Bolfenk pogorel.

17.00 – 19.00

Sledi spust z Bolfenka na trikotno jaso. Tam bomo odložili nahrbtnike in se pripravili na zasluženo zabavo pod zvezdami.

Trikotna jasa leži nad hotelom Arena ob Višinskem poligonu, kjer je čudovit pogled na mesto Maribor in na okoliške vinorodne griče severovzhodne Slovenije. Je izjemno priljubljena pohodniška točka. Kdor bi rad s pogledom objel Maribor in štajersko se mora samo ozreti v dolino in tisočero luči ga bo pozdravilo.
V Koči na Trikotni jasi vas bodo pogostili z večerjo, ki smo si jo po celodnevnem pohodu še kako zaslužili (Pohorski pisker in domača jabolčna pita).

23.00-…

Odhod z avtobusom v hotele.

2. DAN

9.00

Avtobusni prevoz do Svečine – čudovitega zaselka na meji z Avstrijo, kjer se bomo pripravili na drugi dan pohodništva.

Svečina, naselje v občini Kungota, ki ga sestavljajo manjši zaselki in posamezne kmetije na gričevju ob meji z Avstrijo, večini ni kaj prida poznana. Je pa zato toliko bolj poznana fotografija, ki poskuša simbolno povedati, kako privlačna in gostoljubna je Slovenija – cesta, ki vijuga med tamkajšnjimi goricami in tvori, če pogledate nanjo z določenega mesta, podobo srca. Le da na rahlo nejevoljo domačinov ni prav veliko ljudi, ki vedo, kje to srce pravzaprav je.
Svečinčani obiskovalce radi opomnijo tudi na svojo zgodovino. Že v rimskem času naj bi tod čez potekala pot, ki je povezovala območje današnje osrednje Slovenije z avstrijsko Štajersko ter vodila dalje proti Dunaju. Leta 1270 se je ime Svečina prvič pojavilo v nemških oz. latinskih pisnih listinah; v srednjem veku so njeno ime zapisovali kot Witschein ali Wetschina. V zgodnjem 17. stoletju so tu postavili grad, v katerem je do nedavnega delovala kmetijska šola, danes pa je namenjen občasnim razstavam in kulturnim prireditvam. Kultura je v Svečini tudi sicer zelo cenjena. Na področju gledališča je dejavno kulturno društvo Jože Stupnik, v bližnjem, danes opuščenem kamnolomu Pruh pa prirejajo koncerte, razstave, božične jaslice in različne druge družabne prireditve. Ta ambient je še zlasti privlačen ponoči.
Z vinsko tradicijo se lahko seznanite v manjšem vinogradniškem muzejem Kebl, ki stoji na griču tik ob meji z Avstrijo. Nastal je s preureditvijo kakih 200 let stare kmečke hiše, v kateri je prikazano, na čem temelji današnje znanje Svečinčanov v pridelovanju vin. Kakovost zahteva tradicijo, in tukajšnja ‘vinoreja’ jo ima. Kako stara je, nihče ne ve zagotovo, a sodeč po zapisih o prodaji vinogradov je njena brada že precej dolga. Za prelomno obdobje velja prva polovica 19. stoletja. Tedaj je začel nadvojvoda Janez, namestnik habsburškega cesarja, na območju tedanje južne Štajerske – ta se razprostira na obeh straneh slovensko-avstrijske meje – modernizirati vinogradništvo. Uvajal je vrhunske sorte trte iz Porenja in poskrbel za prenos tamkajšnjega znanja.

10.00 – 18.00

Nordijska hoja med vinogradi – Nordic Walking Vino Tour. Vmes se bomo velikokrat poklonili bogu Bakhsu, pohod pa bomo zaključili v Pruhu s piknikom na prostem.

Da so Svečinčani lepo označeno pešpot med svojimi goricami poimenovali kar Vinotour, torej ni presenečenje. Izbrali bomo vse tri različice, dolge od 11 do 24 kilometrov. Kar pa ne pove kaj veliko o času, ki vam ga bo izbrana različica vzela. Ob poti je več vinskih kleti in turističnih kmetij, kjer ne manjka ne dobrega vina ne domače hrane. Z razglednih gričev se v lepem vremenu odstirajo lepi pogledi na okoliške vinograde.

Vinotour je prva mednarodna pot nordijske hoje med vinogradi. Sestavljena je iz poti, ki peljejo preko dvorišč slovenskih vinogradniških kmetij.

20.00 – …

Odhod z avtobusom v hotele.

3. DAN

9.00

Avtobusni prevoz do Oplotnice kjer se bomo pripravili na tretji dan pohodništva.

9.30 – 13.00

Pohod do Osankarice mimo visokega barja pri Črnem jezeru.

Začetek poti in prve rdeče planinske smerne table bomo opazili v centru Oplotnice, od koder nadaljujemo proti vzhodu po Ulici Pohorskega bataljona. Po omenjeni cesti hodimo do mesta, kjer nas oznake za Lačno Goro usmerijo levo navzgor na Vinogradniško ulico, po kateri v dveh ovinkih prispemo do omenjene vasi
Nekaj časa se še kar strmo vzpenjamo po asfaltu, nato pa ko se asfaltna cesta prične spuščati le to zapustimo in pot nadaljujemo desno mimo znamenja na zložno pot (ob poti so oznake za Črno jezero). Po približno minuti nadaljnje hoje gremo levo v gozd (markacija in puščica na brezi) skozi katerega se pričnemo strmeje vzpenjati do gozdne ceste, katero pa le prečimo. Nad cesto pot zavije levo in postopoma preide v bolj zaraščen del, skozi katerega hitro prispemo do cerkve sv. Mohorja.
Od cerkvice nadaljujemo proti severu po sprva položni poti, katera preide v smrekov gozd ter se prične strmeje vzpenjati. Gozd se kmalu konča in pot nas čez travnike pripelje do vasi Kebelj.
Ko pridemo do prvih hiš v vasi prečkamo glavno cesto (na drugi strani ceste so planinske oznake, ki nam kažejo nadaljnjo pot) ter se vzpnemo proti bližnji stanovanjski hiši. Pred dvoriščem zavijemo desno na pot, ki nas povede na večji travnik (ta del ni označen). Hodimo po slabši poti preko travnika proti manjši leseni hiški, katera se nahaja ob prvem večjem drevesu.
Od hiške se sprehodimo do bližnjega križa, kjer gremo levo (desno pokopališče pri vasi Kebelj in voda). Do sedaj nekaj časa položna pot se prične strmeje vzpenjati in preide v gozd. Ko smo v gozdu se nam skoraj neopazno priključi Kebeljska transverzala (oznake poti so od tod naprej nekaj časa Rumeno-zelene). Na koncu strmega dela bomo prišli do ruševin Zajčevega gradu.
Grad obidemo po levi strani in preidemo v gozd, kjer se naša pot prične spuščati. Na koncu spusta stopimo na asfalt in prispemo v vas Nadgrad.
Nekoliko naprej prispemo do desnega ovinka, kjer se v levo odcepi Kebeljska pot (Kebeljska pot vodi mimo kmetije Litič), mi pa nadaljujemo desno proti kmetiji Štefanija, v bližini katere nadaljujemo levo v gozd. Ko se gozd konča prispemo do kmetije Strnad in za njo na cesto. Po cesti se vzpenjamo do naslednjega desnega ovinka, kjer nas kažipot usmeri levo na travnik. Nekaj časa hodimo po travniku (za nami je lep razgled), nato pa mimo brunarice prispemo do naslednje hiše, kjer ponovno stopimo na cesto. Po asfaltu tokrat hodimo do razpotja pri kmetiji Juhart.
Z omenjenega razpotja nadaljujemo levo po širši gozdni cesti (naravnost Sv. Trije Kralji), ki se rahlo spusti, mi pa po njej hodimo do mesta, kjer nas markacije povedejo desno. Sprva se vzpnemo skozi redek gozd, nato pa skozi bolj strnjen gozd, kjer na razpotjih sledimo markacijam. Višje prispemo do kmetije Kos, kjer prehodno stopimo na asfaltno cesto, po kateri pa hodimo le kake pol minute, nato pa nas oznake že povedejo nazaj v gozd. Skozi gozd se pot prične strmeje vzpenjati, podlaga pa postane nekoliko bolj kamnita. Nekaj časa se razmeroma strmo vzpenjamo po stari deloma kamniti vlaki, nato pa prispemo na manj strm gozdnat kolovoz. V nadaljevanju se gozd nekajkrat razredči, pot pa nas vodi preko več studenčkov. Nekoliko višje bomo dosegli širšo makadamsko cesto, ki vodi od Osankarice proti Sv. Trem Kraljem (ko dosežemo cesto smo na najvišji točki naše poti), mi pa jo le prečimo. Od prečenja ceste naprej se pot prične rahlo spuščati po pogosto precej blatni poti. V nadaljevanju teren postane bolj močvirnat, nam pa so občasno v pomoč leseni mostički.
Po taki poti kmalu pridemo do Črnega jezera.
Pot se nadaljuje po severni strani jezera in nato še preko mostička, s katerega vidimo manjšo pregrado, zaradi katere je jezero tudi nastalo.
Od jezera naprej nas vodi lepo urejena pot, ki je zaradi močvirja večinoma tlakovana. Pot od jezera se sprva komaj znatno vzpenja, nato pa, ko se močvirje postopoma konča, pa se le ta prične spuščati proti bližnjemu parkirišču, od katerega je do Doma na Osankarici le še minuta hoda.

Privoščili si bomo kratek postanek in malico in pijačo iz nahrbtnika. Potem pa si bomo ogledali Muzejski prizidek Doma na Osankarici.

V muzejskem prizidku doma na Osankarici si lahko ogledamo razstavo Partizansko Pohorje, ki na slikovit način prikazuje okupacijo in narodnoosvobodilni boj na tem delu Pohorja. Padec Pohorskega bataljona 8. januarja leta 1943 se je zapisal v zgodovino kot simbol boja proti okupatorju. Zgodba, ki je predstavljena na razstavi, nam živo govori o razmerah, v katerih so se borci borili, in posledicah, ki jih je boj pustil na ljudeh, naravi in v socialnem spominu. Razstava ob slikovnem in tekstovnem gradivu obsega tudi maketo zemljanke z muzealijami, maketo poslednjega zemljišča ter projekcijo dokumentarnega filma.
20 minut hoje od muzeja je pri Treh žebljih kraj poslednjega taborišča in zadnje bitke Pohorskega bataljona, kjer so 4. julija 1959 odkrili spomenik. Osrednji spomenik stoji v neposredni bližini mesta ob nekdanji zemljanki štaba tega bataljona. Z večjimi granitnimi kvadri so označena mesta ostalih zemljank, z manjšimi pa položaji okoli taborišča. Na teh so partizanska imena bork in borcev, ki so padli v zadnjem boju.

14.30 – 16.30

Pohod do Domačije Gora pod lipo, kjer bomo pohod zaključili z obilno pojedino domačih dobrot.

Gora so na tej strani Pohorja, pod Tremi kralji, včasih rekli vinski kleti, in stara je tudi bajta, ki so jo Gregoriči s črno kuhno in babičino izbo vred prenesli z zeliščnega vrta, vse drugo pa je na domačiji na Tinjski gori zelo mladostno in čisto drugačno. Pohorska bunka je sušena in hrustljava kot čips, žajbelj v medu je ocvrt, ajdovi žganci pa so tanek hrustljavec, na katerem se topi domača skuta. In potem je telečji jezik, ki je bil pet dni v razsolu, nato pa z jušno zelenjavo flambiran z domačim žganjem, ki so mu že pred dvema letoma dodali pekoče feferone. Pred makovim krhkim dnom, kremno jogurtovo sredico in svežo sadno kritino je za glavno svinjska krača, ki ima takšno skorjo, da preglasi trkanje s polsuhim ritoznojčanom iz gore – kleti pod nogami.
Res je, vse je v znamenju mandale, rože življenja, ki je na starem lesu, mladih vinih ter v idejah in prihodnosti Lene in Primoža. Ne pozabite, preden se poslovite s kutinami v želeju in domačim vinjakom, ki je že leta v sodu, obiskati prodajne razstave suhomesnatih izdelkov, bučnega olja, sokov, medu, jajčnih testenin in domačega žganja.

19.00 -…

Odhod z avtobusom v hotele.

4. DAN

Počitek in zaključek trekinga.

Mnenja

Za to ponudbo še ni mnenj.

Samo uporabniki, ki so prijavljeni in so kupili ta izdelek lahko oddajo mnenje.

Skupina od 5 do 10 oseb 480€ /osebo
Skupina od 15 do 20 oseb 400€ / osebo
Skupina od 30 do 50 oseb 350€ / osebo
Cookie Box Settings